Pogosta vprašanja

Pitna voda je voda v njenem prvotnem stanju ali po pripravi namenjena pitju, kuhanju, pripravi hrane ali za druge gospodinjske namene, ne glede na njeno poreklo in ne glede na to, ali se dobavlja iz vodovodnega omrežja sistema za oskrbo s pitno vodo, cistern ali kot predpakirana voda; vsa voda, ki se uporablja za proizvodnjo in promet živil.

Pravilnik je podzakonski predpis. Določa zahteve, ki jih mora izpolnjevati pitna voda, z namenom varovanja zdravja ljudi pred škodljivimi učinki zaradi kakršnegakoli onesnaženja pitne vode. Pravilnik določa tudi mejne vrednosti parametrov, ki jih spremljamo v programu monitoringa. Objavljen je bil v Uradnem listu RS, št. 19/04, 35/04, 26/06 in 92/06. Pravilnik je skoraj v celoti usklajen z ustrezno direktivo Evropske unije, ki ureja področje pitne vode.

Poraba je odvisna od količine, kakovosti in dostopnosti. V stanovanju je največ porabimo za izpiranje stranišč in kopanje oz. osebno higieno – približno 75 %, za pitje in kuhanje pa le kakih 5 %. V naselju jo uporabljamo za rekreacijo, oblikovanje prostora in počutje, za čiščenje oziroma za odplakovanje nečistoč, za ogrevanje ali hlajenje, namakanje, v proizvodnji, za gašenje itn. V EU se v izračunih predvideva porabo vode 200 l/dan/prebivalca.

Idealni vir vode kot pitne je tisti, kjer vodi ni treba spreminjati njenih lastnosti, torej ji nič odvzemati in nič dodajati. Najvarnejše je varovanje vodnih virov z ureditvijo in spoštovanjem režima na vodovarstvenih območjih. Režim mora zajeti vse dejavnosti, ki lahko neposredno ali posredno doprinesejo k onesnaženju vode iz kmetijstva, industrije, prometa itn. Usklajevanje različnih interesov na istem prostoru bi moralo dati prednost oskrbi z vodo; gre za zaščito vode pred ljudmi za ljudi.

Odgovorno obnašanje kot del celovitega odnosa do okolja, na primer spoštovanje režima določenega na vodovarstvenih območjih, lahko prispeva k ohranjanju in izboljšanju kakovosti pitne vode. Čeprav priteka v objekt zdravstveno ustrezna pitna voda, se lahko v hišnem omrežju (napeljava v hiši, bloku, …), njena kakovost poslabša. S pravilnim ravnanjem lahko to preprečimo. Dobro poznavanje internega sistema za oskrbo s pitno vodo, vzdrževanje in dezinfekcija po posegih v ceveh bodo omogočili zmanjšanje tveganja.

Upravljavec je izpolnil svoje obveznosti, kadar dokaže, da je vzrok neskladnosti hišno vodovodno omrežje ali njegovo vzdrževanje. Kljub temu pa mora, če obstaja sum, da zaradi hišnega vodovodnega omrežja pitna voda ni skladna, zagotoviti priporočila ali ukrepe, da se zmanjša ali odpravi tveganje.

Trdota je posledica prisotnosti predvsem kalcijevih in magnezijevih karbonatov in sulfatov v vodi. V odvisnosti od koncentracije soli so vode bolj ali manj trde. Znak, da je voda trda, je, da se milo in zobna pasta ne penita dovolj, tudi poraba mila in detergentov je večja. Pri umivanju z milom pri zelo trdi vodi na dnu umivalnika pogosto ostane trdovratna pena. Pri kuhanju ostane na stenah ali na dnu posode bela obroba, ki ji pravimo tudi vodni kamen – v bistvu gre za izločeni apnenec. Obloge apnenca povzročajo probleme predvsem pri grelnikih vode, saj se stroški za ogrevanje vode povečujejo, pa tudi življenjska doba grelnikov je krajša. Glede trdote vode še to: mehkejša voda je običajno bolj korozivna, kar povzroča izplavljanje npr. svinca iz cevi. Nekatere študije kažejo, da bolj kot je voda trda, manj je obolenj srca in ožilja.

Priprava vode (uporabljajo se tudi izrazi: čiščenje, kondicioniranje, obdelava) je obdelava vode, s katero se zagotovi njeno skladnost in zdravstveno ustreznost. Pogosto je edini način, da si zagotovimo pitno vodo – onesnaženje okolja narašča, pojavljajo se nove potrebe, količina vode oziroma vodnih virov pa je omejena. V Sloveniji ima pri izbiri vode za oskrbo s pitno vodo prednost voda, za katero priprava ni potrebna.

V pripravi vode uporabljamo fizikalne, kemijske in biološke metode, samostojno ali v kombinaciji. Priprava je lahko celovita ali delna oziroma omejena le na dezinfekcijo. Verjetnost in posledice mikrobiološkega onesnaženja pitne vode narekujejo, da prednostno ukrepamo na tem področju oziroma zagotovimo, da je onesnaženje s stranskimi produkti razkuževanja na čim nižji ravni, ne da bi bil ogrožen učinek razkuževanja.

Kloriranje je najpogosteje uporabljen postopek dezinfekcije pitne vode. Klor uniči bakterije in nekatere viruse, v običajnih uporabljenih koncentracijah pa ne uniči parazitov. Voda naj bo v stiku s klorovim sredstvom vsaj 30 minut. Po zaključku reakcij mora obdržati nekaj prostega preostalega (rezidualnega) klora. Koncentracija prostega preostalega (rezidualnega) klora v vodovodnem omrežju po opravljeni dezinfekciji naj znaša 0,3–0,5 mg/l, lahko pa je tudi nižja, če glede na okoliščine upravljavec zagotavlja stalno mikrobiološko skladnost pitne vode. Po stališču Svetovne zdravstvene organizacije znaša izračunana zdravstvena smerna vrednost prostega preostalega klora 0,5 mg na liter vode.